Zjutraj vstanem, stisnem poljubček možu in že letim k mali v sobico. Vsako jutro prešern nasmešek ampak za crkljanje ni časa, ker smo spet zaspali. Hitro, hitro, hitro skuhaj kavo, nahrani mucke, pripravi zajtrk, ujami najstniško hči preden odvihra v šolo. Si jedla jo vprašam. Zavije z očmi (njen odgovor zadnje čase). Medtem mala že kliče:”Mami, mami, maaammmmiiii… jajčka bi jedla” Greva do hladilnika in njen mali prstek kaže na čokoladno jajce. Oh, kako neumno sem pomislila, da bi moj mali palček rad jedel kuhano jajce.
Ko jo končno prepričam, da za zajtrk poje nekaj grižljajev skute in popije čaj, sva že pri nasljednjem izzivu. Ona bi risanko gledala, čeprav se mudi v vrtec, danes ne bi oblekla pikčaste hlače, ker ona je danes Elsa… Mož medtem že odvihra v službo, ker “saj res sestanek je prestavljen na bolj zgodnjo uro”. Sigurno ja, si mislim.
Končno prispem do službe, že tisoč vprašanj, opravila se kar kopčijo. Vse nekako uspem urediti in že spet sem v avtu, v gužvi. Ko pridem domov, najprej v vrtec, kuhanje, likanje, razvažanje na krožke, roditeljski sestanek, približevanje najstniški hčeri, tekanje za mlajšo, kopanje, uspavanje. Si naredila nalogo, kdaj pišete test? Prosim za trenutek odloži telefon. Ura je 23:28 in hiša se končno umiri.
In jutri spet ponovim “vajo”. Ne morem več!
Jaz sem dama v SHASHI nogavicah.
